Pogovor z regresoterapevtom dr. Janom Erikom Sigdellom

REGRESIJA KOT KLJUČ ZA REŠITEV TEŽAV

»Ko ozavestite pretekle dramatične dogodke, najsi so se zgodili, v preteklih življenjih ali v zgodnjem otroštvu, in jih podoživite, imate možnosti, da se jih osvobodite, ne bodo več nevidna prtljaga, ki jo nosite skozi življenje in vas pritiska ob tla s svojo težo.« Tako zatrjuje regresoterapevt dr. Erik Sigdell, ki je pred nedavnim vodil tečaj za prihodnje regresoterapevte tudi v Sloveniji. Več o regresoterapiji pa v pogovoru z njim.

Kdaj ste se začeli ukvarjati z regresoterapijo, kaj vas je napotilo k njej?

»To je zelo dolga zgodba. Začelo se je ob koncu petdesetih let, ko sem še študiral. Moj prijatelj je imel knjigo, ki govori o hipnotični regresiji, takrat sem še vedno živel na Švedskem. Knjiga mi je bila zelo zanimiva, zato sem v fakultetni knjižnici iskal drugo tovrstno literaturo, ki pa je bila v tistih časih še zelo skromna. Pozneje, leta 1968, sem prišel v Basel, v Švico, se zaposlil in prišel v stik z ezoteričnimi krogi, jogo in drugimi rečmi, ki so bile v šestdesetih letih na Švedskem še bolj malo znane. Spominjal sem se prebranega, razmišljal o reinkarnaciji, preteklih življenjih, želel sem si, da bi tudi sam skusil potopitev v preteklo življenje. V tistem času sem poznal samo metodo s pomočjo hipnoze. Prosil sem priznana hipnotizerja v Baslu, ali bi bila pripravljena narediti poskus z mano, vendar nista želela, saj nista verjela v obstoj preteklih življenj. Šele kolegica iz službe mi je bila pripravljena pomagati pri tem poskusu v sedemdesetih letih. Hipnotiziral sem jo in jo popeljal v preteklo življenje. Na najino obojestransko veliko presenečenje je delovalo že prvič, ko sva poskusila. V tem času sem naredil kakih 10 hipnotičnih regresij v raziskovalne namene s petimi različnimi osebami. Nekaj let pozneje sem obiskal Denver v Koloradu za dva meseca in pol kot svetovalec za dializo – oziroma uporabo umetnih ledvic. Moja medicinska izobrazba je namreč vezana na medicinski inženiring, torej uporaba tehnologije, tehničnih pripomočkov v medicinske namene. Med tem sem spoznal Briana Jamesona. Srečanje je bilo videti popolnoma naključno, čeprav v naključja ne verjamem. Mislim, da je bilo prav srečanje z njim pravi vzrok za potovanje, čeprav to ni bil moj namen. Seznanil sem se z njegovo nehipnotično tehniko regresije v pretekla življenja. Začel sem jo uporabljati v letu 1980, sprva med prijatelji in znanci, kasneje pa sem se posvetil samo temu v samostojni praksi. Možnost terapevtske uporabe regresije je postajala s prakso vse bolj očitna, zato zdaj raje govorim o terapiji s preteklimi življenji.«

Kdo je lahko regresoterapevt glede na svoje znanje, izurjenost, sposobnosti, tudi osebnostne značilnosti? Kdo to ne more biti in bi bilo za potencialne stranke boljše, da ne bi bil?

»V bistvu je lahko regresoterapevt vsakdo. Temeljna zahteva za regresoterapevta je, da v resnici želi pomagati ljudem. Tako kot naj bi bila tudi bistvena zahteva za katero koli vrsto terapije Ijubezen, velja to tudi v regresoterapiji. Temeljni motiv in vzgib ne more in ne sme biti služenje denarja. Seveda, treba si je tudi zaslužiti za življenje, toda če je poglavitni razlog za tovrstno dejavnost zgolj denar, potem je to šarlatanstvo, četudi se dogaja v konvencionalnih medicinskih okvirih. Iz tega zornega kota je tudi veliko šarlatanov v medicini sami. Če temeljni motiv nekoga ni to, da bi pomagal, temveč da bi naredil kariero, zaslužil denar, mislim, da tak človek ne more biti dober terapevt.

Če želiš pomagati ljudem, potem si zadostil osnovnemu pogoju, da postaneš regresoterapevt. Seveda se je treba naučiti tudi same tehnike. In delavnica, ki sem jo vodil v Ljubljani, je bila namenjena prav usposabljanju prihodnjih regresoterapevtov. To ne pomeni, da si dan potem, ko končaš tečaj, tudi že regresoterapevt, treba si je pridobiti še izkušnje, te pa zahtevajo čas. Najboljše je, da to storite s prijatelji in z Ijudmi, ki se za to zanimajo. Na začetku, dokler nimate dovolj izkušenj in čutite, da res obvladate tehniko, tudi brez zaračunavanja. Lahko bi vprašali, ali je nevarno, da to počne nekdo, ki še nima izkušenj. Odkar je bila ta tehnika dognana, utemeljil jo je Brian Jameson, se je potrdilo, da s takšno 'mehko' tehniko ne morete škoditi osebi, ki jo želite regresirati, čeprav nimate izkušenj. Najhujše, kar se utegne zgoditi, je to, da vam ne uspe popeljati stranke v preteklo življenje.«

Kakšna je bila vaša prva terapija v regresiji, jo lahko opišete?

»Težko bi se spomnil prve. To je bilo pred 14 leti, ko sem začel delati s prijatelji in bližnjimi z nehipnotčno tehniko regresije. Spominjam pa se ene od prvih izkušenj, ki je bila zelo zanimiva. Regresiral sem prijatelja, ki se je videl v mestu v južni Franciji, kamor je zahajal, da bi videl ljubko dekle v nekem delu mesta, kjer je bilo gledališče. Šel je v ta konec mesta; tam je bil bordel, dekle pa je bila v resnici prostitutka. Tega mi ni želel povedati med regresijo, vendar mi je zaupal kasneje. Srečal sem ga pred kakšnim letom in pol in povedal mi je, da je pred kratkim potoval po južni Franciji in prišel v mesto, ki ga je takoj prepoznal kot mesto iz regresije. Poiskal si je zemljevid, da bi tako našel tisti del mesta, kjer je bilo gledališče in so živeli revni Ijudje. Iz dokumentov je ugotovil, da je takšen kraj res obstajal. V regresiji je tudi povedal, da ga je preiskovala policija, ker je bil okraj, ki ga je obiskal, pod karanteno zaradi širjenja spolnih bolezni. Iz dokumentov pa se mu je kasneje potrdilo, da je bil tisti okraj nekdaj res pod karanteno. Torej so bila dejstva, ki jih je navedel v regresiji, tudi potrjena kot zgodovinska.«

Kaj naj bi vedela regresoterapevt in njegova stranka pred regresoterapijo o regresiji in reinkarnaciji?

»Terapevt naj bi poznal reinkarnacijo, kako obvladati regresijo in kako jo uporabiti, da bi dosegel cilj – pomagati stranki, da na podlagi spoznanega reši in rešuje svoje osebnostne težave. Stranki ni treba imeti poprejšnjega znanja, niti ji ni treba verjeti v reinkarnacijo, kajti izkušnje kažejo, da deluje tudi tedaj, ko nekdo ne verjame v reinkarnacijo, se je pa odločil za regresoterapijo, čeprav poskusno.«

Kaj naj bi bil po vašem mnenju poglavitni razlog, namen regresoterapije ?

»Bistveni namen je pomagati stranki, da reši svoje osebne težave. Veliko Ijudi prihaja zaradi strahov, vznemirjenja, blokad, življenjskih vzorcev, ki se jih nikakor ne morejo znebiti, tudi psihosomatičnih težav, vendar to ni tako pogosto. Prihajajo tudi iz radovednosti, vendar menim, da je tudi ta motiv dober, kajti v teh primerih se ponavadi kasneje izkaže, da so se dokopali do pomembnega podatka o sebi, čeprav niso pričakovali, da ga bodo dobili po tej poti. Če že ne drugega. vam bo regresoterapija pomagala, da se boste bolje spoznali.«

Kdaj ni priporočljivo za stranko, da se prepusti takšni terapiji, mogoče ob psihiatričnih težavah?

»Ob psihosomatskih boleznih je zaželeno, da človek naredi regresijo, saj mu utegne to pomagati pri premagovanju bolezni: To je lahko pot k diagnozi, seveda pa je ta odvisna od vzroka, zakaj se je obolenje sploh začelo in koliko se je bolezen že razvila. Edini primer, v katerem svetujem previdnost, so psihiatrične težave. Če je oseba shizofrena, ali jo obseda manična depresija in podobno, potem mora imeti regresoterapevt veliko več izkušenj, da jo zmore regresirati. Zato odsvetujem vsem, ki še nimajo dovolj izkušenj, da regresirajo osebe s psihiatričnimi težavami.«

Lahko opravi regresijo v pretekla življenja nekdo samostojno, brez pomoči in vodenja regresoterapevta? In če je to mogoče, kako to stori?

»Cela paleta tehnik je, kako se seznanimo s preteklimi življenji. Tehniko, ki jo uporabljam, je težko uporabljati samostojno, vendar ni nemogoče. Nekaterim je uspelo, če so se ukvarjali s seboj na ta način. Mogoče bi bilo to mogoče tudi z drugimi tehnikami, ki jih sam nisem preučil. Lahko pa si posnamete govor regresoterapevta in potem sami delate naprej ob poslušanju traku. Če se tega lotite sami, to verjetno ni dobro za rešitev vaših problemov, kajti soočanje z viri težav v preteklosti, če tam res so, bo dramatična boleča izkušnja, ob kateri ste bodisi fizično ali duševno trpeli. Ko se tako potopite v bolečo izkušnjo iz preteklosti, ki jo še zmeraj hrani vaša podzavest, vam ni lahko, zato je lažje, če imate ob sebi regresoterapevta. Ko si delate regresijo sami, se raje ognite bolečim okoliščinam v preteklosti – toda to vam ne bo pomagalo pri premagovanju trenutnih življenjskih težav. Terapevtova naloga je, da se stranka ne ogne takšnim bolečim položajem, ki so v resnici ključ življenjskih težav. Trenutki preteklih življenj, ki se jim boste verjetno ognili v samoregresiji, so najbolj verjetno tudi tisti, ki so ključni za rešitev vaših težav.«

Bi lahko opisali, kaj se dogaja s stranko med regresoterapijo.

»Najprej se pogovarjam z njo o težavi. Opazke si zapisujem že ob pripovedovanju in sicer tudi o tem, kako se oseba sama vidi, ko se spoprijema s kakim problemom, v kakršnih okoliščinah se takšna težava pojavi, kaj ob tem občuti in podobno. Tudi če se je zgodilo kaj posebnega v njenem življenju, ko se je prvič srečala s to težavo, pa o njenem otroštvu, odnosu s starši, kajti pogostokrat pridejo na plano v regresiji izkušnje iz otroštva, in je dobro, če imam že prej nekaj informacij o tem. Nato začneva regresijo tako, da je telo v mirujočem položaju, to pa ne izzove hipnotičnega stanja. Ves čas regresije se vsega zavedate. Nato se poglabljava skupaj v slike iz podzavesti. Spominja na sanje, ki pa vendar to niso, saj je vse skupaj veliko bolj resnično. Vaša čutila so budna, čutite tisto, kar vidite – slišite, lahko otipate, zavonjate in podobno, poleg tega se zbudijo čustva. V sanjah se stvari razpletajo tako, kot se v resničnem svetu ne bi mogle, v regresiji pa je vse realistično. Temeljna naloga je najti dramatične izkušnje v preteklosti, ki so prizadele dušo, da bi tako našli ključ do nekega današnjega problema. Želim, da se nekdo spomni, zave tistega, kar se je zgodilo, pa je kasneje pozabil, čeprav še zmeraj vpliva nanj. Pomembno je tudi, da obudi čustva, ki jih je doživljal ob takšni dramatični izkušnji v preteklosti. Šele ko jih je spet obudil, jih lahko spet sprosti, se jih znebi. Kajti negativnih čustev, ki jih še zmeraj zadržuje v sebi, ne more sprostiti, takšna pa še naprej vplivajo nanj in mu povzročajo težave. Na voljo so posebne tehnike, s katerimi resnično pomagamo stranki, da se znebi vseh takšnih čustev. To je samo del stvari, ki se dogajajo med regresijo.«

Kje je vir informacij, ki jih dobiva stranka med regresijo?

»Informacije prihajajo iz nezavednega dela sebe, lahko bi rekli tudi iz 'nezavednega jaza', ki nikoli ničesar ne pozablja, samo zavestni jaz pozablja. V nezavednem delu jaza se spominjamo vsega, vsake podrobnosti, ki se je kdaj koli zgodila. To je mogoče tudi preskusiti, in sicer zelo preprosto. Na primer: nekega dogodka v otroštvu se ne spominjate, starši pa se ga. Če vas nekdo popelje v tisti dogodek, se boste vsega zelo natančno spominjali, pravilnost videnega razpleta pa bodo lahko potrdili starši. Takšni poskusi so bili že večkrat narejeni in potrjujejo, da nezavedni jaz ničesar ne pozablja. Toda kaj velja za spominjanje preteklih življenj? Z znanstvenega stališča je duša elektrokemično stanje v našem živčnem sistemu: to ne more biti povsem res, saj konvencionalna znanost ne sprejema duhovnosti. Zame je duša tisto, kar obstaja še naprej po smrti, tisto, kar zapusti telo ob smrti, in živi še naprej, mogoče nadaljuje svojo pot spet v telesu, to pa ni nujno. Torej ostaja brez telesa. Duša je tisto, kar v resnici smo, pa smo na to pozabili, ko smo se naselili v telesu. In ta duša hrani vse podatke o preteklih življenjih in iz nje se zajemajo podatki med regresijo.«

Če domnevamo, da izvirajo informacije, ki jih dobivamo med regresijo, iz akaše, 'računalnika vesolja', kjer so zapisani vsi podatki o tem, kar je bilo, je in bo, gledano iz našega tridimenzionalnega sveta, kako smo lahko prepričani, da informacije, ki jih dobimo med regresijo, res pripadajo našim preteklim življenjem? Prav tako bi torej lahko v posebnem stanju zavesti odprli informacije o preteklem življenju koga drugega...

»Ena od mogočih potrditev, da ste se res poglobili v svoje preteklo življenje, je, da, med regresijo ne zaznate samo dogodka, temveč tudi občutja in čustva. Če pa ste dobili informacije o tujem preteklem življenju, potem ne morete podoživeti občutkov in čustev, ki jih je doživljala ta oseba. Lahko boste samo videli, kaj se je dogajalo, Če imate močne občutke, na primer strahu, panike, pa tudi veselja, potem to kaže, da je to res vaša pretekla izkušnja. Podoben kazalnik je tudi to, da med regresijo v resnici občutite telesne bolečine – in to se med regresijo pogosto tudi zgodi. Če ste bili v preteklem življenju poškodovani, boste verjetno tudi močno občutili preteklo telesno bolečino. Tudi tega čutenja telesne bolečine ne bo, če se potopite v preteklost drugega. Poleg tega je težko doseči tako stanje zavesti, da bi 'odpirali predalčke drugih', še posebno s tehniko nehipnotične regresije. V hipnozi je to lažje. Zgodi se tudi, da nekdo med regresijo zazna druge osebe, jih res vidi, toda če ni bil sam ena izmed njih, se ne more 'poglobiti vanjo', gledati z njenimi očmi in tako naprej. So tudi druga merila. Najbolj pomemben je terapevtski. Kako se lahko osvobodite na primer strahu, če se poglobite v tuje izkušnje? Terapija s podoživljanjem preteklih življenj ne bo delovala, če se ne boste poglobili v svoje preteklo življenje.«

Zakaj so regresije v pretekla življenja ali izkušnje iz preteklosti v tem življenju sploh potrebne? Zdaj in tukaj je posledica vsega, kar se je zgodilo, torej bi se lahko dokopali do istih spoznanj, če bi se ukvarjali s 'tukaj in zdaj'?

»Še iz konvencionalne psihologije vemo, da imamo veliko težav, ki izvirajo iz preteklih izkušenj, na primer iz otroštva... To nosimo v sebi kot prtljago skozi življenje, in čeprav smo v resnici že pozabili, od kod smo jo dobili, nas lahko še zmeraj ovira pri življenju, vse dokler težav spet ne osvetlimo, se jih spomnimo in se jih nato osvobodimo, jih sprostimo. Enako velja tudi za dramatične izkušnje v preteklih življenjih, ki jih nosimo v sebi kot prtljago na življenjski poti. Če pa se jih med regresijo znebimo, bomo laže in uspešneje stopali skozi življenje.«

Že življenje samo nam ob vodstvu daje informacije o preteklih življenjih. Ali je mogoče, da med regresijo dobimo preveč informacij, na primer, da ne moremo živeti več z njimi, saj se nas lahko polotijo depresivnost, občutek krivde, samodestruktivnost in podobno, ker smo v preteklem življenju naredili to in to slabo, prizadeli ali poškodovali nekoga in podobno?

»To že ves čas vemo, vendar v svoji podzavesti. Marsikdaj imamo vsi občutek krivde, samodestruktivne vzgibe, ki pa se jih ne zavedamo, saj so v naši podzavesti. Tam delujejo in lahko zapletejo naše življenje. So že tam in že povzročajo težave, kot depresivnost, samodestruktivnost in podobno. Z regresijo pa spoznavamo te vzgibe, jih prebujamo, spoznavamo, kaj je tisto, kar povzroča težave, da bi lahko le to odvrgli, se tega znebili. Nekaj zmoremo sprostiti šele, ko se tega zavedamo. Rekel bi, da nihče ni zbolel zato, ker je zvedel o sebi preveč, lahko pa trdim, da mnogi zbolevajo zato, ker vedo o sebi premalo.«

Ali je lahko terapija kakor koli nevarna za bolnika, glede na to, da bi lahko prišlo do mešanja z astro ravnijo?

»Ta vrsta nevarnosti se med uporabo te tehnike regresoterapije ni še nikoli pojavila; torej ne med nehipnotično regresijo. Poznamo nekaj primerov hipnotične regresije, ki so povzročile težave. Najhujše, kar se lahko zgodi, lahko ponazorim s temle preprostim primerom. Recimo, da se bojite psov. Nekoč v preteklosti vas je napadel pes in vam zadal smrtni ugriz. Ko se v regresiji približate temu dogodku, je lahko to toliko boleče, da ga ne želite podoživeti, čeprav vas terapevt k temu spodbuja. Ker ima vsakdo prosto izbiro, ni mogoče kogar koli prisiliti, da bi to naredil, čeprav vemo, da se te izkušnje ne bo mogel znebiti, čeprav se ji bo ogibal. Verjetno boste nekaj dni po regresiji, ko ste se sicer spomnili dogodka, ne pa tudi podoživeli občutke in se jih rešili, občutili še večji strah pred psi kot prej. Toda kakšnem teden po regresiji bo stanje spet takšno, kot je bilo. Tudi v takšnih primerih se stanje poslabša samo za kratek čas, toda zdaj že veste, od kod ta strah, pa tudi to, kako se ga lahko znebite.«

Lahko primerjate in potegnete vzporednice med regresijo, hipnozo in psihoterapijo?

»Psihoterapija ne verjame v pretekla življenja, zato ni motiva, da bi se poglabljali v to, saj v teoriji psihoterapije o teh ni sledi. Hipnoza se uporablja v mnogih primerih, vračanje v pretekla življenja je samo eden izmed njih. V konvencionalni psihoterapiji se večinoma vračate v dramatične izkušnje iz otroštva, nekateri sodobni psihoterapevti pa že upoštevajo tudi dramatične izkušnje, ki jih je lahko imel nekdo, ko je bil še varno spravljen v materinem telesu, toda pretekla življenja tudi zanje ne obstajajo. Če torej ključ za rešitev nekega življenjskega problema ali težave ni v otroštvu, temveč v preteklih življenjih, se s pomočjo psihoterapije do tega ključa ne boste mogli dokopati. Seveda pa ni nujno, da so vzroki vseh naših težav v preteklih življenjih, osebno pa sem prepričan, da so dramatične izkušnje v preteklih življenjih vzrok mnogih. Poleg tega se psihoterapevti usposabljajo tako, da so med samo terapijo zelo pasivni, da ne skušajo podoživljati skupaj s pacientom. Psihoterapevt je tam zato, preprosto rečeno, da posluša – z redkimi izjemami. V regresoterapiji pa je terapevt skupaj z bolnikom, terapevt usmerja regresiranega, tako da se ta osredotoči na najbolj bistvene dogodke, ki jih mogoče niti ne želi ponovno osvetliti. Spodbuja ga tudi, da podoživi občutenja, čustva, čeprav tega mogoče ne želi. Čustvom se v klasični psihoterapiji ponavadi ognejo. Pravkar imam v roki knjigo o psihoterapiji, kjer je beseda čustva uporabljena samo na eni strani, pa še to zelo na kratko. Izkušnje kažejo, da sta podoživljanje in dodatno osvobajanje čustev in občutij bližnjica za rešitev problemov, ogibanje čustvom in samo osvetljevanje dogodka iz različnih zornih kotov – kot to dela psihoterapija – pa sta daljša pot. Hipnoza postavlja človeka v takšno stanje, ko je zavedni jaz uspavan, v sodobni regresoterapiji pa je zavedni jaz buden in sodeluje v podoživljanju preteklosti. To pa je zelo pomembno, kajti tako se celotna regresija samodejno vklopi v zavedni del jaza, pri hipnotični regresiji pa se človek mogoče niti ne bo spomnil, kaj se je dogajalo med hipnozo; če pa se že spomni, bo imel občutek, da se to ni zgodilo njemu, teže se bo identificiral z dogodkom. Ta integracija pretekle izkušnje v zavedni del jaza pa je pomemben dejavnik terapije regresije.«

Kaj se obeta regresoterapiji v prihodnosti?

»Danes je konvencionalna psihoterapija še daleč od tega, da bi sprejela postavko o preteklih življenjih; je pa zelo blizu temu, da spozna, da je regresoterapija učinkovita pri odpravljanju težav. Če pa bodo sprejeli to, bodo verjetno morali sprejeti tudi reinkarnacijo, ampak tega za zdaj še ne želijo.«

Ali vam je znano, kdo lahko dela v tujini kot regresoterapevt, glede na licence, ki jih za to potrebuje?

»Ker konvencionalna psihoterapija še zmeraj ne priznava regresoterapije, tudi ni nikogar, ki bi podeljeval licence regresoterapevtom.«

Kaj menite o kakovosti regresoterapevtov pri nas?

»Zelo se razlikujejo, tako kot se razlikujejo med sabo tudi terapevti drugih strok – na primer v psihoterapiji – ne glede na izobrazbo. Za zdaj ni mogoče preverjati in dajati licenc, toda tisti, ki bo delo opravljal slabo, čez čas ne bo imel več strank, saj se bo o njem širil glas, kako dela. Menim, da se bo področje regresoterapije uredilo samo s potrjevanjem v praksi.«

Ksenija Kvas

Dr. Jan Erik Sigdell: Z znanstvenega stališča je duša elektrokemično

stanje v našem živčnem sistemu. Zame je duša tisto, kar obstaja

še naprej po smrti, tisto, kar ob smrti zapusti telo.